|
zasnova, izbor gradiva, uredništvo in besedilo: Marko Mušič Mineva stodeset let od rojstva in trideset let, kar se je od nas poslovil arhitekt Marjan Mušič, profesor na ljubljanski šoli za arhitekturo in redni član Slovenske ter dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Bil je široko razgledan, klasično izobražen in pravi svetovljan, ena tistih izjemnih osebnosti v dovolj tanki plasti slovenske duhovne aristokracije. Izšel je iz Plečnikove arhitekturne šole in se uveljavil kot projektant (ureditev predela Gorenjih ali Ljubljanskih vrat, Spominske lože in Študijske knjižnice ter Glavnega trga v Novem mestu, obnova in revitalizacija v drugi svetovni vojni porušenega gradu Otočec itn.). V najširšem, svetovnem okviru pa se je proslavil kot arhitekt konservator pri najpomembnejših spomeniških arhitekturah (Peristil Dioklecijanove palače v Splitu, Evfrazijeva bazilika v Poreču, cerkev sv. Sofije v Ohridu ali rešitev spomenikov stare Nubije in Egipta v okviru Unesca). Bil je teoretik in pisec številnih člankov, razprav in knjig o arhitekturi in njeni zgodovini. Bil pa je tudi klasik arhitekturne risbe. Zanjo je značilna širina dediščine od najpomembnejših, po vsem svetu razglašenih spomenikov do na videz skromnega anonimnega ljudskega stavbarstva. V bogatem in raznolikem opusu arhitekturnih risb, v katerih je z natančnostjo znanstvenika luščil značilnosti arhitektur, ki jih je upodabljal s talentom in osebno noto umetnika, smo v prvem albumu (1994) izbrali motive dvorca Dornava, rodnega Novega mesta in nepogrešljivih kozolcev, dediščino Istre, Dubrovnika in Ohrida ter izvrstno risane liste z upodobitvami izbranih spomenikov in ambientov v Benetkah, Veroni, Firencah in Rimu. V tokratnem albumu so arhitekturne risbe razvrščene v deset poglavij: S poti po Italiji (I) z mojstrskimi upodobitvami arhitekturnih motivov Benetk, Padove, Verone, Firenc in Neaplja, Porta nigra (II) z očarljivima risbama v kasneje počrnelem kamnu zgrajenih mestnih vrat rimskega mesta, današnjega Trierja, Trdnjave Dubrovnika (III), slovita obrambna arhitektura, ki jo komplementarno dopolnjujejo izvrstne risbe letnjikovcev in njihovih parkov, Dubrovniški dvorci (IV), Razvaline Zadra s pričevanji v drugi svetovni vojni razrušenega mesta in arhitekturnih spomenikov (V), Arhitektura Makedonije, regionalna ljudska ustvarjalnost, ki jo je Marjan Mušič dodobra spoznal ob obnavljanju cerkve sv. Sofije v Ohridu (VI), Piranska akropola (VII), kakor je naslovil prvo med izrednimi risbami znamenite arhitekturne kompozicije, izjemno zahtevni poizkusi rekonstrukcij izgleda Novega mesta okrog 1600 (VIII), Arhitektura slovenskega kozolca, ki ji je v istoimenski knjigi posvetil doslej najboljše in najlepše napisano besedilo o kozolcih (IX), in Moj dom, domačija rodbine Mušič-Clarici ob nekdanji Cesarski cesti v Novem mestu (X). Risbe spremljajo besedila, ki razgrinjajo arhitektovo navezanost in značilnosti izbranih arhitekturnih motivov, prav tako pa tudi večplastnost zasnove, kadriranja in luščenja arhitekturnega bistva predstavljenega motiva, postopek in mojstrstvo upodabljanja ter podrobnosti tehnike risanja in skrivnosti želenega učinkovanja izbranih arhitekturnih risb. Mušičeve risbe odlikuje dobro poznavanje zgodovine arhitekture, prehojena pot v koncipiranju njenega videnja, njenega posvajanja in predstavljanja. Ob resnosti, odgovornosti in etiki izbire motivov suvereno obvladuje površino lista navidez brez poudarjenega osebnega deleža arhitekta. Ta pa je kajpak navzoč v celotnem videzu in v vsaki nadrobnosti. Ob vsej objektivnosti predstavljene snovi so arhitektove risbe hkrati tudi z zadržanim osebnim razpoloženjem obvladani dosežki ustvarjalnih rok. Odlomek uvodnega besedila prvega poglavja knjige (Marko Mušič): I. S poti po Italiji je naslov imenitnega eseja, ki ga je Marjan Mušič v dveh nadaljevanjih objavil v mariborskih Novih obzorjih in ki je istega leta, to je leta 1954, izšel tudi kot posebni odtis. Nekaj arhitekturnih risb s tega potovanja smo že objavili v prvem albumu; z njim smo počastili deseto obletnico Mušičeve smrti. Tokrat je v izboru še vec risb s prav tega, študiju in sodelovanju z italijanskimi konservatorji namenjenega, strokovno usmerjenega potovanja. Na poti po Italiji je bil prvi postanek v Benetkah. Prva risba ponazarja okolje Verocchijevega Colleonija, Bratovščine sv. Roka in cerkve sv. Janeza in sv. Pavla v Benetkah, medtem ko smo sijajno risbo Colleonija, ki je nastala še z drugimi na istem potovanju, že objavili v prvem albumu. Ob tokratni risbi je v eseju zapisal: »Kakor hrani morje pod svojo mirno gladino neizmerno voda, ki jih vihar ob času razpeni in razdivja, ne da bi se pri tej preosnovi kar koli v morju samem na sebi spremenilo, tako nekako je tudi z umetnostjo, ki mora biti nekje zakoreninjena v posebnostih okolja. Razgledujem se po navidezno nepomembni okolici onkraj neznatnega kanala, tam, kamor je uprl svoj orlovski pogled kondotjer. Most, gneča hiš, nemir v ritmu oken, z visokimi dimniki nazobčan obris mestne četrti, živahen utrip prometa – ali nima vse to v sebi teh istih elementov, ki so do monumentalnosti dvignjeni v obeh arhitekturnih spomenikih na trgu in v Colleoniju. Tam kaos, tu urejena celota in vendar, ali ne prešinja vseh teh, po kakovosti tako različnih delov isti temperament?« Iz obiska Benetk, prvega postanka na poti po Italiji, je tudi študija kupolne arhitekture in konstrukcij iz Torcella, iz sprva bazilikalne in kasneje v centralno zasnovo preurejene cerkve sv. Foske, ki jo je v eseju takole označil: »Na zunanjšcini jo oživlja stebrišče z globokimi sencami, v njeni kupolni konstrukciji pa so prišli do polnega izraza daljni osvežujoči vplivi bizantinske in orientalske arhitekture, ki jih podaja združitev obeh njunih značilnosti, pendantivov in tromp.« Sledita Padova in Verona, ki ju je obiskal, preden se je odpravil dalje proti jugu. Na izbrani arhitekturni risbi iz Padove je kapela Scrovegni ali tudi Capella arena, majhna, neznatna stavba, v kateri je Giotto objavil slikarski manifest nove dobe. Iz postanka v Veroni pa tokrat objavljamo risbo iz samostanskega hodnika sv. Zena in imenitno risbo »Verona, Mercato«, upodobitev slovitega trga v utripu tržnega dne. Posebno poglavje eseja je seveda posvečeno ponovnem srečanju s Firenco ali s Florenco, kot v eseju naslavlja »ponosno mesto sredi rajskih gričev, rojstni kraj renesance in humanizma, ki sta odprla poglede v bodočnost«. Kot lahko razbiramo iz izjemno lepega besedila, je Marjan Mušič najprej odšel v tišino firenške stolnice, od tam arhitekturna študija »firenška stolnica z Brunelleschijevo kupolo – pogled z zadnje strani«, in v mračno kapelo k pretresljivo lepi kompoziciji velikega Michelangela. V povzetku oznake Michelangelovega Snemanja s križa v florentinski stolnici zapiše: »Krog Michelangelove drame je zaključen: tam mladostno kipeči David, ki izzivalno kliče Usodo na boj, tu krik grenkih spoznanj, ki se gubi v spokojnost.« Risba Snemanje s križa bo z mojstrstvom in pretresljivostjo nedvomno prevzela marsikaterega arhitekta in ga opomnila, da so razsežnosti horizontov, iz katerih raste in kamor sega naš poklic, mnogo večje, kot se v sponah rutinskega vsakdanjega dela premalokrat zavedamo. ... Zasnova, izbor gradiva, uredništvo in besedilo: Marko Mušič / Jezikovni pregled: Simona Kranjc / Arhitekturne risbe: Marjan Mušič / Fotografije: Marko Mušič et al./ Prevodi: Vesna Kondrič Horvat, Andrija Mutnjaković, Jacqueline Oven, Patrick Sunčan Stone / Zasnova in oblikovanje: Janez Suhadolc / Izvedba računalniških prelomov: Metka Žerovnik / Biografija in dokumentacija: Atelje Marko Mušič d.o.o. / Tisk in vezava: Matformat d.o.o. / Izdala in založila: Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Marko Mušič< / ISBN 978-961-268-039-8 / 280361216 |